»To je pravi praznik, ko je šola zaprta! To so nam partizani priborili!« je bil odločen Dejan, krepak dečko z odločnim glasom. Kot bi zanetil vihar! »Kakšni partizani, kdo pa so to!? Meni je mamica v nedeljo po maši povedala, da je bil naš dedek na pravi strani med tisto vojno. Je našo vas stražil pred partizani. Tam je mamica doma. Kako bi partizani praznik priborili, če pa so bili na napačni strani!?« je bila začudena Ljudmila, ljubkovalno Milči imenovana. Pa se je oglasil takoj za njo Janez, ki se vedno rad igra vojake – on bo že dal komando! »Jaz že ne bi hodil na njihove proslave, ko pa tisto zvezdo vsi nosijo. Zvezda pa ni naša, torej partizani tudi niso naši. Če bi bilo po moje, bi lepo naredil vojsko in bi bila moja, ne naša. In bi me lepo ubogali vsi po vrsti. No, kar začnimo: v vrsto vsi, tudi ti, Alenka – samo zvezde pa že ne boš nosila. Četudi je samo obesek na verižici, to odpade!« Pa niso planili v vrsto in čeprav je Janez vztrajal, da le on ve za svojo in obenem skupno »ta pravo« vojsko, še Ljudmila ni ravno strumno stala – pa ga ima od vseh še najraje prav ona. »Kaj se prepirate, saj nam ni treba stopiti na to ali ono stran. To se stori le, če je vojna, takrat je treba sprejeti odločitev. Zdaj pa je dobro, da nimamo vojne in ni treba biti z enimi ali drugimi.«
Niso ga razumeli, a so bili že navajeni, da ni rad šel ne na eno ne na drugo stran. Še ko so se igrali med dvema ognjema, bi bil najraje kar sodnik, pa čeprav pri žoganju ne potrebuješ sodnika, kajne? »Če sem jaz glavna, je vse jasno: lepo partizansko pesem zapojem in zvezde mi niti Janez ne bo prepovedal. On da bo glavni? Če je po njegovem, mu je vse prav – če pa ne velja njegova, smo pa vsi krivični pa na napačni strani pa kaj jaz vem!« je zabrusila Janezu Alenka, ki – to mi je šinilo šele zdaj – najraje res nosi rdečo barvo, zvezdico pa tudi res ima na verižici. Mali Lukec ni kaj dosti sledil prepiru, z levim kazalcem na levi roki si je dal opraviti z levo nosnico. Pri njem še vrtanje po nosu pomeni levo zadevo: »Praznike nam je priboril tisti, ki je zmagal. Jaz pa tudi pri telovadbi koše in gole dosegam z levico – ta je za zmago torej zaslužna!« je pojasnil teorijo o zaslugah za praznik. »Kaj se kregamo, gremo se kaj igrat!« je dejal Karl, ko je na klopi na drugi strani igrišča sivolasi in brkati gospod, ki si je vsaj osem križev že nadel na sključena pleča, rekel: »Otroci, nikar se ne prepirajte, zdaj greste z mano lahko na proslavo. Pa boste videli, kdo je priboril praznik!«
Proslava? Še v šoli jih sovražijo in kot bi mignil, so bili za vogalom. Gospod z valovitimi belimi lasmi je odštorkljal na proslavo, ki so jo včasih obiskali vsi – od otrok do starcev. In po televiziji je bila… Pa se je iz kuhinje zaslišalo: »Smeti odnesi, takoooj!« Izgovor, da je pač praznik, ne bi imel smisla: tako bi jih slišal, da bi zvezde videl pri belem dnevu in s ta belimi pogledal…
