Mariborski Lent se zadnjem času korenito spreminja in verjetno bo, da bi povsem zaživel, potreboval še dva ali tri uspešne gostinske lokale. Trenutno je med najbolj izpostavljenimi enostavnim mesnim receptom podrejen Jack & Joe, ki nas je eno od preteklih sobot naročil, verjeli ali ne, ob pol desetih zvečer. Prej so imeli vse zasedeno. In ravno ta naval po tržnih zakonih krepko vpliva na cene na levem bregu Drave: majhna, 100-gramska porcija tatarskega biftka s popečenim kruhom in maslom, nekaj vložninami, pikantno gorčico ter prgiščem solnega cveta stane 20 evrov in še nekaj drobiža. Govorimo o hladni predjedi za eno osebo, ki je niti ne pripravijo za mizo, kot so nekoč učili natakarje.
Kar se cen tiče, to seveda ni bil edini izlet v višave, a se zdi kar očiten, podobno kot ta, da nižje nivoje šampanjcev, ki se jih v nabavi dobi za 30 evrov ali manj, prodajajo po 100 evrov. Dobrodošli! Mi smo začeli s kozarcem (pretople) zlate radgonske penine in malim Bevogovim stoutom (pet evrov), ki sta v začetni fazi ob tatarcu spremljala še ocvrtke sira in papričic jalapeno, pospremljenih s triom klasičnih, bojda mehiških omak. Morda se Jacku in Joeju zdijo predjedi in pijače nekakšno nujno zlo, a za 40 evrov, kot nas je stal dokaj povprečen začetek, bi morali ponuditi veliko več.
A se nismo dali, želeli smo si še ene serije predjedi, želeli smo poskusiti česnovo juho, v zadnjem času smo namreč res poskusili nekaj dobrih. A ta na Lentu ni bila niti blizu najboljšim. Redka mlečna čorba, ki veliko česna ni videla, je bila nekako presladka in je nobena spremljava, ne kruha, ne soli, ne popra, ne olja ali vina, ni mogla rešiti. Očitno bi česnovo juho, za katero so zahtevali in dobili več kot pet evrov, lahko rešil le česen.
Malce bolj jim je šlo s piščančjimi trakci, ki jih ocvrejo v koruznih kosmičih, nato pa podložijo z obilico rukole, nekaj češnjevca, fižola in koruze. Za devet evrov so ponudili res veliko porcijo in bolj ko smo pokušali njihove jedi, bolj smo ugotavljali, da gostje v lokal ne hodijo na tri ali, bog ne daj, štiri jedi. Vzamejo si kos mesa z bogato prilogo ali pač burger in ga enostavno zalijejo s pivom. In verjetno bi to morala storiti tudi naša družba. Zato nismo več odlašali. V kozarcih smo imeli Frešerjeva sauvignon in modri pinot, na mizo pa smo naročili burger in kos govedine.
In potem smo dobili to, kar najbolj priporočajo: burger s spektakularnim imenom Monster za 14 evrov. Gre za pikantno verzijo tega toplega sendviča, ki ob goveji polpeti kombinira sir nacho, papričice jalapeno, solato, pikantno salamo in pikantno omako. Lahko rečemo, da je šlo za eno boljših jedi večera, je pa seveda jasno, da s spretno pripravljeno omako lahko ponudijo marsikaj. Tako lahko brez dvoma zapišemo, da so burgerji pri Jack & Joe na ravni tistih v celjskem Starem piskru ali ljubljanskem Pop'su.
Ali jim gre tako dobro pri prestižnih mesninah, ki so prav tako na vrhu njihove ponudbe? Naročili smo najenostavnejši, ne ameriški, še manj japonski, ampak slovenski steak, ki ga lahko pripravijo za moške (velika porcija do 350 gramov za 35 evrov) ali za ženske (kakih 200 gramov za 28 evrov). Pa ne bomo govorili o sumljivi teoriji, da moški pojedo več in dražje, ženske pa manj in ceneje. Dejstvo je, da je bil ženski steak, ki smo ga naročili, enostavno premajhen in preveč pečen. In tega niti topljenje masla z brenerjem pri mizi, ki naj popestri večer, ni spremenilo.
Kako pa je s sladicami? Možnosti je veliko in vse so zelo sladke: vroča ljubezen s sladoledom in vročimi gozdnimi sadeži, sladoled s smetano, tiramisu, pa tudi tiramisu s keksi oreo, čokoladni sufle in chimichange vseh vrst: ocvrejo jih napolnjene z marsičim, tudi s čokoladicami snickers, kinder, twix in bounty. Morali smo poskusiti to specialiteto, v našem primeru s čokolado, lešniki, cimetom in vaniljevo kremo. Če ne drugega, je bila sladica res zelo, zelo sladka.
