Poznate Hama? Gre za enega najbolj znanih šimpanzov vseh časov, ki je bil 31. januarja 1961 edini potnik na ameriškem vesoljskem plovilu, ki so ga poimenovali MR-2. Celoten polet iz Cape Canaverala na Floridi je trajal 16 minut in 39 sekund, ko je kapsula s prvo opico v vesolju po preletenih 679 kilometrih varno pristala v Atlantskem oceanu. 23 let kasneje se je podobno odmeven dogodek zgodil na tleh, ko je na cesto zapeljal Toyotin MR2. Športni avto s pogonom na zadnji kolesi, ki je za tiste čase deloval podobno vesoljsko kot plovilo, s katerim ga druži ime. Toda njegova zgodba je bila odmevnejša in je trajala dolgih 23 let, dokler niso dvosedežnika dokončno upokojili.
Šlo je za prvi japonski avto, ki je imel pogon zadaj in sredinsko vgrajen motor, njegova uporaba pa je bila enostavna. Začetek razvoja sega v leto 1976, ko so si pri Toyoti za cilj zadali, da predstavijo avto, ki bo zabaven za vožnjo, a kljub športni nravi še vedno ekonomičen. Pet let kasneje so imeli nared prototip, ki so ga poimenovali SA-X. Testne kilometre so nabirali na številnih dirkališčih, za volanskim obročem pa je sedel nekdanji voznik formule 1 Dan Gurney. Prvič je bil na ogled na salonu v Tokiu oktobra 1983, kjer je požel široko zanimanje tako obiskovalcev kot novinarjev, na veselje oblikovalca Sečija Jamaučija. Dobil je tudi končno ime MR2 in pojasnilo, kaj dejansko pomeni. Začetni črki in številko v angleškem zapisu pomena »sredinski motor, pogon zadaj, dvosedežni«.
Predstavniki sedme sile so bili navdušeni
Prva generacija je v dolžino merila 3,95 metra in je tehtala malce več kot tono, že v letu predstavitve pa je postala japonski avto leta. Vzmetenje in vodljivost so razvili s pomočjo Lotusovega inženirja Rogerja Beckerja, moč štirivaljnega bencinskega motorja pa je bila glede na državo prodaje od 112 (84 kW; ZDA) do 130 konjev (96 kW; Japonska). Petstopenjski ročni menjalnik je bil serijski, štiristopenjski samodejni pa za doplačilo. Ameriškemu trgu in malce kasneje tudi domačemu so kmalu namenili močnejši motor (108 kW/147 KM), ki so ga označili kot »supercharger«, katerega pospešek do stotice je bil 6,5 sekunde. Predstavniki sedme sile so bili navdušeni. Pri ameriški reviji Car and Driver so avto uvrstili med najboljših deset, pri avstralski Wheels pa je postal njihov najljubši avto. »Še danes imam prvo generacijo MR2, s katero je Toyota po mojem mnenju zadela v polno. Za razvoj so porabili na stotine milijonov dolarjev in skorajda desetletje. Avto je izjemno vodljiv in zasnovan ergonomsko, že na prvi pogled deluje izjemno. Moj MR2 nima napak in prekipeva od osebnosti. V avto sem se prvič usedel na salonu v Čikagu, ko sem imel komaj šest let,« se spominja lastnik Alan iz Kalifornije.
Leta 1989 je MR2 doletela korenita prenova, v drugi generaciji je postal večji (dolžinska mera 4,17 metra), težji (od 159 do 181 kilogramov) in tudi v notranjosti prostornejši in bolj luksuzen. Oblikovni slog je bil bolj zaobljen in poenostavljen, spominjal je na ferrarija 308 GTB in ferrarija 348, zato se je avta oprijel naziv mali ferrari ali pa ferrari za revne. Podobno kot prvo generacijo so tudi drugo testirala znana imena iz sveta avtomobilskega športa, znova tudi Dan Gurney. Turbo različici so moč povečali na 203 konje (149 kW). A se pri tem niso ustavili. Leta 1998 je Toyotin dirkaški oddelek ponudil poseben paket, ki je iz MR2 naredil raketo na štirih kolesih. Govorilo se je, da je moč avta, primernega za dirkanje, kar 500 konjev (373 kW). Da bi ohranili ekskluzivnost, so jih predelali zgolj 35, cene predelave niso razkrili, a naj bi bila visoka. Avto pa je presegel hitrostno mejo 320 kilometrov na uro.
Med najbolj vodljivimi svojega časa
Največja sprememba pri tretji generaciji, ki je prodajno pot začela leta 1999, je bila preobrazba v kabrioleta in za potrebe japonskega trga tudi sprememba imena v MR-S. »Pri razvoju sta nam bila najpomembnejša užitek v vožnji in pa sveža oblika. Vodljivost avtomobila je morala biti izjemna, pomembno pa nam je bilo tudi, da so stroški za lastnika nizki,« je dejal glavni inženir Harunori Širatori. Avto z dolžinsko mero 3,89 metra so ponudili zgolj z enim motorjem, in sicer je 1,8-litrski bencinar zmogel moč 140 konjev (103 kW), ker je tehtal slabo tono, pa je bil pospešek do stotice vsega 6,8 sekunde. Za prenos moči sta bila serijsko na voljo 5- in 6-stopenjski ročni menjalnik ter opcijsko kot prvi v japonskem avtomobilu tudi sekvenčni menjalnik, avto pa je sodil med najbolje vodljive svojega časa.
Vodljivost je med drugimi hvalil tudi Tiff Needell, izkušeni dirkač in nekdanji voditelj serije Top Gear. MR2 so leta 2003 testirali tudi pri Avto Magazinu in med drugim zapisali: »Med vožnjo ponuja avtomobil največ užitka. Z zadnjim pogonom bočno drsenje skozi ovinke ne bi smelo biti pretirano težko opravilo, če je le podlaga dovolj spolzka in hitrost vozila zmerna. Ko hitrosti narastejo nad mestna povprečja, je lahko igranje z zadnjim pogonom veliko bolj tvegano.« Z julijem 2004 so se za MR2 začeli slabi časi. Najprej so ga zaradi nizkih prodajnih številk prenehali prodajati onkraj luže, nato pa so ga do julija 2007 prodajali le še na Japonskem, v Mehiki in Evropi do dokončne smrti.
