Na vprašanje, zakaj se tja vrača, sogovornica pojasnjuje, da predvsem zaradi ljudi. »V Sarawaku imava zdaj že prijatelje. Sicer pa med prebivalci čutiš pristnost, prijaznost in gostoljubnost.« Poleg tega se v deželi primarnega deževnega gozda prepletajo številne etničnosti, kulture in običaji. Tam je okoli 20 staroselskih ljudstev, ki govorijo različne jezike, poleg Malajcev pa je veliko tudi Kitajcev, nekaj Indijcev in zelo malo Evropejcev.

»V deželi je veliko etničnih skupin in vsaka živi svoje življenje,« pripoveduje Kovačičeva. V tehnološko razvitem Kuchingu, glavnem mestu Sarawaka, kjer veliko gradijo, v enem delu živijo pretežno Malezijci in v drugem Kitajci. Prostor sicer ni tako strogo ločen, je pa mogoče malezijske domove od kitajskih prepoznati po mačkah. »Kitajci nimajo mačk za hišne ljubljenčke, saj verjamejo, da prinašajo nesrečo, in imajo zato pse. Prav tako v kitajskih predelih v nasprotju z malajskimi, kjer so muslimani, nimajo halal trgovin,« pripoveduje o kulturnih razlikah. Opozori še na socialne in ekonomske razlike med skupinami prebivalcev. »Kitajci zelo veliko delajo in so podjetni, medtem ko imajo Malezijci največ politične moči in zvez, staroselci pa so predvsem nižji sloj. Delajo kot prodajalci, čistilci in v drugih podobnih poklicih, se pa veliko ukvarjajo tudi z rokodelstvom.« Okoli Kuchinga živi največ pripadnikov staroselskega ljudstva Iban, ki so tudi največja etnična skupina v Sarawaku, ne živijo pa več kot nekdaj v dolgih lesenih hišah. Prebivališča so zdaj večinoma zidana in pogosto manjša, ne tako kot v preteklosti, ko je v njih živelo veliko družin skupaj. »Staroselska ljudstva so pomuslimanjena ali pokristjanjena, s čimer se je izgubilo veliko starih obredov. Zanje je sicer zelo pomemben riž, ki je del različnih obredov, iz njega pa delajo žganje, vino in moko,« pripoveduje Kovačičeva.

Lokalno kulturo in način življenja različnih etničnih skupin Sarawaka je mogoče spoznati tudi v živem muzeju, ki je od Kuchinga oddaljen kakšnih 40 minut vožnje z avtom. V kulturni vasi Sarawak so na ogled replike hiš ljudstev Iban, Bidayuh, Orang Ulu in Penan ter Malajcev, Kitajcev in drugih, v katerih obiskovalce sprejemajo v svojih tradicionalnih oblačilih ter jim pripovedujejo o svoji kulturi.

Družba praznikov

O večkulturni in religiozni družbi Sarawaka zgovorno priča tudi podatek, da imajo veliko praznikov. »Midva vedno ujameva kitajsko novo leto, kar je odlično doživetje. Na ulicah so rdeči lampijoni in stojnice, kjer prodajajo vse, od pokalic do petard, ki jih kupuje staro in mlado, saj verjamejo, da rdeča barva in pokanje preženeta zlega duha, ki pride z novim letom. Na tak način preprečijo, da bi vstopil v hišo,« o doživetem pripoveduje sogovornica. Ob tem omeni koncept odprte hiše, ki spremlja ta praznik. »Prvih nekaj dni novega leta so vrata kitajskih domov na široko odprta za sorodnike, prijatelje in sosede. Obiskuješ različne hiše, kjer se družiš in ješ. Vse skupaj spremlja še blagoslov hiše z levjim plesom, pri čemer se običaji rahlo razlikujejo glede na to, iz katerega dela Kitajske so.« Življenje na otoku zaznamujejo tudi ramadan in bajram, ki sledi muslimanskemu postnemu mesecu, pa praznik staroselcev, predvsem ljudstva Iban in Bidayuh, imenovan Hari Gawai, ki ga uradno praznujejo 1. in 2. junija, čeprav praznovanje pogosto traja več kot dva tedna. Festival označuje konec žetvene sezone in napoveduje novo kmetijsko obdobje, spremljajo pa ga petje, ples in pijača, riževo vino in lokalna alkoholna pijača, podobna vodki. V tem času se tisti, ki živijo v mestu, vrnejo v svojo vas.

Pomemben del kulture v Sarawaku so tudi tetovaže. Te imajo še posebno močno tradicijo pri ljudstvu Iban. V preteklosti so imele različne vloge, kot denimo estetsko, pa tudi družbeno, saj so prebivalcem iz drugih vasi na tak način pokazali moč in bogastvo. Prav tako so tatuji pričali o dosežkih posameznika, ki jih nosi, in so bili del iniciacije, prehoda fanta v moškega. Ko je domov prinesel glavo sovražnika, je to pomenilo vstop v svet moških, kar je označeval prav določen motiv. Med ženskami plemena Iban iz višjih predelov otoka pa so tetovaže v obliki zapestnice pod komolcem, treh pik na dlani ali črte na palcu označevalci pomembne ženske v skupnosti, kar pomeni, da gre za zelo dobro zdravilko, poljedelko ali kaj drugega družbeno pomembnega. Poleg simboliziranja socialnega statusa je funkcija tetovaž lahko tudi duhovna, saj posameznika varuje pred duhovi. »S socialnim statusom so povezani tudi v primerih, ko je posameznik veliko potoval in je v vsaki vasi dobil eno tetovažo, tako da je imel na svojem telesu zemljevid svojih potovanj,« razloži Kovačičeva. Tradicija tetovaž se je s prihodom krščanstva na otok skoraj izgubila, saj so jih označili za »delo demonov«, a v zadnjih letih tetoviranje obujajo mlajše generacije.

Od fitnesa do capoeire

Ko Katjuša Kovačič pripoveduje o običajih, načinu življenja in ustvarjalnosti v Sarawaku, pravi, da ju je s partnerjem v to deželo pripeljala capoeira. Oba se namreč pod okriljem društva Gibatorij ukvarjata z različnimi gibalnimi in performativnimi veščinami, med njimi tudi z brazilsko nesnovno kulturno dediščino capoeiro, ki združuje elemente borilnih veščin, plesa, igre, glasbe in akrobatike. V Kuchingu sta spoznala prijatelja, sodelavca in učenca, capoerista Malcoma Wuja. Z njim organizirajo tudi capoeira festival Gathering of Tribes, enkrat na leto na Borneu in enkrat v Sloveniji. Ker pa se Kovačičeva in Orešković ukvarjata tudi s sodobnim plesom in fizičnim gledališčem, Orešković je tudi kaskader, vse to svoje znanje »s prostovoljnim delom na delavnicah za različne generacije predajava tudi v Sarawaku. Ker so tam poleg tradicionalnih staroselskih in kitajskih plesov le fitnes, joga in v zadnjem času še hiphop ter jazz balet, počasi ustvarjamo občinstvo tudi za bolj alternativne pristope h gibu in performansu.«

Hrana je v Sarawaku zelo poceni. V povprečju obrok na stojnici na ulici stane okoli dva evra, »če greš v bolj fino japonsko ali korejsko restavracijo, plačaš kakšnih deset evrov, s tem da naročiš vse, kar si želiš. Zelo poceni je tudi bencin, 20 centov na liter, zaradi česar je na cestah vedno gneča.« Ker ni veliko turizma, stane nočitev v hotelu le 20 evrov, najem hiše s teraso ali manjšim vrtom pa okoli 500 evrov na mesec. Posebnost Kuchinga je, da ni javnega prevoza. »So avtobusi, vendar njihovega voznega reda nihče ne razume.« Žalostni del Bornea, rastlinsko in živalsko raznovrstnega otoka, kjer živijo orangutani, pa so ogrožene vrste in izsekavanje deževnega gozda za tropski les in plantaže palmovega olja.